Medtem ko mi je tekom
odraščanja kar uspevalo postopoma izločati škodljive kozmetične industrijske
pripravke iz moje vsakdanje uporabe, me je ena stvar preganjala precej dolgo
časa - uporaba industrijskih detergentov za pranje perila. Samo v teh je že toliko snovi, ki
škodijo tako naravi, kakor človeku, da se ti zavrti v glavi. Ker je bila
izdelava domačega ekološkega detergenta za pranje perila prej cela pustolovščina, kakor uporaba suhoparne
recepture, jo bom tudi opisala raje doživljajsko, kakor suhoparno naštevanje. Kar vsakič bolj ugotavljam je, da le z malo
volje in predvsem z zmanjševanjem
lenobe, lahko živimo vedno bolj odgovorno do narave in jo čim manj obremenjujemo
s snovmi, ki jih nikoli v obstoju ni poznala, dokler jih ni v laboratoriju
izumil človek in jih kar na vrat na nos brez vsake odgovornosti začel trositi
po izdelkih. In če pomislimo, da te dnevno uporablja, recimo na oko, milijarda do
dve ljudi… Pralna sredstva že v startu, ko jih uporabljamo v stroju, vedno
pustijo nekaj ostankov kemikalij na oblačilih, ki se nato preko kože lahko prenašajo
v organizem. Nekatere so hlapne in dražijo pljuča, ali celo oči. In kar je
ključno je to, da s pranjem te kemikalije ne odnese nekam daleč proč od našega
sveta, ampak se kopičijo v vodnih ekosistemih, talnih ekosistemih,
prehranjevalnih verigah – vsepovsod. Vedno več jih je. Če pobrskate po znanstvenih člankih, jih že samo v pitni vodi določijo v zaznavnih količinah. In
to točno zato, ker takih snovi narava ne pozna, zato tudi nima bitij, ki bi te snovi razgrajevale.
Vse te kemikalije so ob daljši izpostavljenosti tudi »absurdno nevarne« . Rak, astma, alergije, ekcemi, težave z dihanjem, motnje hormonskega sistema in reproduktivnih organov… Nekaj kemikalij, za katerimi sem radovedno brskala po spletu, člankih in knjigah, sem naštela in jih najdete na koncu prispevka (*). Mogoče še koga zaskrbijo. Je pa velika učiteljica, ki priča o strupenosti snovi, pa ne samo pralnih sredstev, ampak na splošno kozmetičnih pripravkov, koža. Vsaj zame. Že ko sem bila otrok, me je z raznimi izpuščaji opozarjala na to, da kar kupim v trgovinah ni zdravo. Tudi zdravnik mi je že v mlajših letih odsvetoval uporabo tekočih mil, ki so polni škodljivih snovi in priporočil uporabo navadnega trdnega mila. Spomnim se, ko sem hodila po svetu in so se vsi smejali na moj račun, ko sem privlekla na plano navadno trdo milo, medtem ko so drugi uporabljali te bleščeče »fensi šmensi« embalaže, ki pa v resnici ne vsebujejo nič dobrega. Industrija bi rada na hitro in najkrajši možni način rada zaslužila, za okolje in ljudi pa ji je po večini kaj malo mar. No, ker me v okoljskih zadevah včasih rado zanese, bi lahko še marsikaj natipkala, pa raje preidimo k bistvu. Kar nekaj časa je trajalo, da sem prišla do kakšnih začetnih namigov, kako se lotiti izdelave ekološkega detergenta za pranje perila. V knjižnicah po brskanju na raznih policah mi ni uspelo priti do kakšne koristne informacije, jih je pa zato nekaj več na spletu. Odlično odskočno desko predstavljajo naslednji spletni prispevki:
Vse te kemikalije so ob daljši izpostavljenosti tudi »absurdno nevarne« . Rak, astma, alergije, ekcemi, težave z dihanjem, motnje hormonskega sistema in reproduktivnih organov… Nekaj kemikalij, za katerimi sem radovedno brskala po spletu, člankih in knjigah, sem naštela in jih najdete na koncu prispevka (*). Mogoče še koga zaskrbijo. Je pa velika učiteljica, ki priča o strupenosti snovi, pa ne samo pralnih sredstev, ampak na splošno kozmetičnih pripravkov, koža. Vsaj zame. Že ko sem bila otrok, me je z raznimi izpuščaji opozarjala na to, da kar kupim v trgovinah ni zdravo. Tudi zdravnik mi je že v mlajših letih odsvetoval uporabo tekočih mil, ki so polni škodljivih snovi in priporočil uporabo navadnega trdnega mila. Spomnim se, ko sem hodila po svetu in so se vsi smejali na moj račun, ko sem privlekla na plano navadno trdo milo, medtem ko so drugi uporabljali te bleščeče »fensi šmensi« embalaže, ki pa v resnici ne vsebujejo nič dobrega. Industrija bi rada na hitro in najkrajši možni način rada zaslužila, za okolje in ljudi pa ji je po večini kaj malo mar. No, ker me v okoljskih zadevah včasih rado zanese, bi lahko še marsikaj natipkala, pa raje preidimo k bistvu. Kar nekaj časa je trajalo, da sem prišla do kakšnih začetnih namigov, kako se lotiti izdelave ekološkega detergenta za pranje perila. V knjižnicah po brskanju na raznih policah mi ni uspelo priti do kakšne koristne informacije, jih je pa zato nekaj več na spletu. Odlično odskočno desko predstavljajo naslednji spletni prispevki:
Najbolj zapleten je lov
za sestavinami, ki so seveda biološko razgradljive. Težje se jih zbrska. Niso ravno na policah vsake trgovine.
Zgleda da po načelu industrije, kar je poceni in še naravi prijazno, je treba
skrivati in zamolčati. Je pa izdelava ekološkega praška podobna dogodivščina,
kot da bi se lotili peči kakšno pecivo ali torto. Koliko posameznih sestavin
potrebujemo količinsko, je spet od posameznika različno. Podobno kot pri
kuharskih receptih. Obstajajo neki osnovni okvirji, ki jih potem prilagajamo
svojemu okusu (moje mere so navedene v oklepajih pri naštetih sestavinah).
 |
| Slika 1: Namig za sestavine za ekološki detergent za pranje perila: Jedilna soda (500g, ~60 centov v Eurospinu), pralna soda (500 g, ~1 Eur v Müllerju, alkoholni kis (1L, ~1 Eur v Merkatorju), pralno milo Encian (100g, ~50 centov en kos oziroma ~1,5 Eur 5 kosev skupaj) ali pa Marseille milo z olivnim oljem/sivko (~1 Eur, DM). |
Izhodiščne sestavine
(namig, kje jih lahko dobite, je na sliki 1), ki jih potrebujemo so:
- Navadno milo (100g): ročno pralno milo za odstranjevanje madežev ali Marseillsko milo. V prvem poskusu mi ni uspelo pridobiti pralnega mila za odstranjevanje madežev, zato sem uporabila Marseillsko z eteričnim oljem sivke, v drugem pa pralno milo za odstranjevanje madežev. Učinkovalo je oboje.
- Sodo bikarbona (100g): obstajata jedilna in pralna soda. Katera je boljša v praksi, naletimo na precej različna mnenja. Moja izkušnja je, da jedilna popolnoma zadostuje. V prvem poskusu mi ni uspelo pridobiti pralne in sem uporabila jedilno. V drugem poskusu pa sem uporabila pralno in jedilno. Obleke so bile obakrat enako čiste. Edino mogoče pri nogavicah. Ker so nogavice tiste, ki običajno utrpijo najhujše vonjave in umazanije, potrebujejo za očiščenje nekoliko bolj intenzivno pralno sredstvo. In to je pralna soda v primerjavi z jedilno. Pralna soda deluje z dvema enotama kisline, medtem ko jedilna z eno. Kemično je namreč pralna soda natrijev karbonat, jedilna pa hidrogen karbonat. Tako ima pralna tudi precej višji pH= 11 (jedilna soda ima pH= 8) in je bolj učinkovita pri odstranjevanju trdovratnih madežev. Vendar je zato tudi bolj agresivna in lahko poškoduje bolj občutljiva perila. Po mojem mnenju, če že dodamo pralno, jo dodamo v kombinaciji z jedilno, kjer jedilna prevladuje.
- Voda (2.3 L): Voda iz pipe. To je to.
- Kis: Beli vinski kis, ki ima tako ali tako vsestransko uporabo. Ni pa nujno, da ga dodamo v prašek. Jaz ga raje dam posebej v en lonček ob vsakem pranju. Vinski kis gre že vrsto let kot izročilo iz roda v rod, da je preprost in učinkovit okolju prijazen mehčalec).
- Eterično olje (po želji, če se nam dopade, da obleke po pranju dišijo).
Ko nam uspe zbrati sestavine, potrebujemo še naslednje: ribežen, večjo plastično posodo, posodo za na štedilnik (za segret vodo), palični mešalnik in prazno plastenko. Uporabimo kar kakšno od industrijskega praška, ki jo imamo sigurno na zalogi.
 |
| Slika 2: Postopek izdelave: 1- priprava sestavin; 2,3- najprej naribamo milo in odmerimo sodo bikarbono; 4- segrejemo vodo, jo vlijemo v posodo z milom in zmešamo s paličnim mešalnikom (postopoma dodajamo še sodo bikarbono); 5- pustimo mešanico, da se počasi ohlaja in jo vsake toliko časa še malo premešamo; 6- vlijemo v embalažo in shranimo. |
Postopek izdelave v besedi (prikazan tudi na sliki 2): Najprej naribamo milo v večjo plastično posodo, kjer bomo mešali. Nato segrejemo vodo in jo dodamo milu. To premešamo s paličnim mešalnikom, da se milo raztopi in dodajamo sodo bikarbono. Vse skupaj nekaj časa mešamo, da nastane gelasta snov. V posodi jo pustimo, da se počasi ohlaja in jo vsake toliko časa še malo premešamo. Pravijo, da naj jo pustimo stati tudi kakšen dan, ampak jaz jo, ko je mlačna, kar nalijem v posodo. Kar se mi sicer vedno zgodi je, da se v plastenki kar precej strdi, ampak ni panike. V posodi vedno pustimo četrt praznega prostora, da vsebino pred vsakim pranjem premešamo. Če še ostanejo trdni koščki, dodamo malo vode in počakamo, da se raztopi. Nato približno en deciliter ali večji pralni zamašek vržemo v stroj s perilom in to je to.
Embalažo za detergent uporabljamo vsakič isto. S tem ne kupujemo odvečnih smeti. Ne samo, da so cunje lepo oprane, ampak tudi ne smrdijo po kemikalijah ali umetnih dišavah, kar zna biti precej v nadlogo, če jih moramo obesiti v notranjem prostoru. Mene je vedno po daljšem času teh vonjav začela boleti glava. Zdaj nimam več teh težav. Po želji lahko damo tudi eterično olje. Najbolj priporočajo sivko ali grenivko. Ti dajeta vonj po svežem. Sicer pa dišave nimajo veze s čistočo. Dajejo le občutek čistoče. Dišave so po mojem tiste glavne prevare industrije. V izdelke jih pravzaprav dajejo samo zato, da privabljajo kupce glede na vonj. V stilu: "Bom raje kupila tega, ker bolj diši", vendar vonj nima veze s čistočo. Sploh sem v eni izmed knjig prebrala, da se mehčalcem lahko mirne duše odpovemo. Pri vsakem pranju samo krepko zvišujejo stroške in bremenijo okolje. In res je. Vinski kis je mehčalec, ostalo je iluzija. Je pa meni osebno najboljše za dišanje oblek sistem, da v omari prižgeš eterično olje. Obleke se bodo navzele hlapov in prijetno dišale po vašem okusu. Mene je popolnoma zasvojila poprova meta. Hkrati ta sistem preganja tudi molje. Molji so se radi pasli po mojih oblačilih. S sistemom eteričnega olja, pa nimam več nepotrebnih luknjic.
Ekološka ideja za idejo, pa bomo rešili Zemljo pred umetno nesnago. Morajo se samo še učinkovito prenašati, kot virus gripe. Upam, da sem/bom koga nalezla ;D. Če ima kdo kakšne izkušnje ali nasvete, bom zelo vesela komentarjev.
Špela Bavec
* Zgoraj sem obljubila še nekaj kemikalij, ki so vam lahko v pobudo, da se izogibate industrijskim detergentom za pranje perila in si izdelate svojega, vam in naravi prijaznega:
Alkil benzen sulfonati: dražijo kožo in pljuča, imajo koroziven učinek na oči; večje količine so bile testirane na živalih in so povzročile okvaro ledvic.
Umetne dišave: te so ene najbolj zahrbtnih: kemikalije, ki jih čara industrija, so običajno precej strupene, če jih uporabljamo stalno in dlje časa. Veliko jih je sestavljenih iz derivatov nafte. Benzen, toluen, ksilen in metanol so le nekateri od pogosto uporabljenih. Dolgoročna izpostavljenost vpliva na motnje hormonskega sistema in različne oblike raka.
Ftalati: Ravno tako motijo ravnovesje hormonov in so najbolj znani dokazani krivci feminizacije moških. Dokazana je tudi rakotvornost, predvsem povzroča raka na dojkah in modih. Pri moških povzročajo še neplodnost. Če najdete izdelek z njimi, ga res nujno ne smete več kupovti. Sploh v današnji dobi, ker so med glavnimi na sramotilnem stebru industrije. Tudi eni izmed glavnih krivcev za strupenost plastike.
Alkil fenoksi polietoksi etanoli: Spada med pesticide in je zelo počasi razgradljiv. Pri poskusih na živalih so ugotovili, da pospešuje rast rakavih celic na dojkah in motnjo hormonskega sistema pri moških osebkih.
Dietanolamini: dražijo kožo, nos, grlo. Lahko reagirajo z ostalimi sestavinami v izdelkih in se spojijo v močno rakotvorno snov, imenovano nitrozodietanolamin. Ta zelo rada prehaja skozi kožo in preko kože v krvni obtok. Uporabljajo jo tudi npr. v maskari in črtalu za oči.
EDTA: kislina, ki lahko povzroči odpoved ledvic, zastoj dihal, depresijo, nepravilnosti srčnega utripa, itd.
Optična belila: ne delujejo kot čistilo, ampak samo povzročajo, da so oblačila svetlejša in bolj bela. Ker so odporna na vročino, ostanejo na oblačilih. Potencialno povzročajo razvojne motnje in motnje reproduktivnih organov. Kot večina naštetih, niso biološko razgradljiva in se kopičijo. Raziskave na bakterijah so pokazale,da povzročajo mutacije. Všeč mi je bilo, ko sem v eni izmed knjig prebrala, da je snežno bela barva ena izmed človekovih najmočnejših iluzij. Snežno belo barvo je sposobna ustvariti samo voda pri hladnih temperaturah. Drugače ne obstaja. Je pa učinkovito orodje industrije, da preko reklam potrošnikom vzbuja željo po nemogočem.
Polikarboksilati: Zaradi alarma nad preveliko uporabo fosfatov, ki uničujejo predvsem naše vodne ekosisteme, so v detergente začeli dajati polikarboksilate, predvsem v Zahodni Evropi. Se pravi, da je uporaba teh kemikalij v detergentih relativno mlada. Obstaja ena dolga študija, poskuse so delali na zajcih in podganah. Vendar so bili ti poskusi delani 90 dni, kar je napram življenjskemu obdobju pljunek v morje. Poročajo, da potencialno dražijo kožo in dokazano dražijo oči in pljuča.
Polietilen glikoli: Spet proizvodi iz nafte. Negativno delujejo na kožo in so rakotvorni.
Quarterum-15: Povzroča kontaktni dermatitis. Kontaktni dermatitis je bil moj življenjski učitelj. In z uporabo naravnih izdelkov mi ga je uspelo odpraviti.
Ksilen sulfonati: Dražijo kožo, oči, pljuča. Študije na živalih so pokazale negativen vpliv na jetra.
